Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec.Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book,  predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Ko berem besede prijateljev, mi je vedno toplo pri srcu:

ldquo;Najtežje je spreminjati sebe – ampak ko to uspeš, spremeniš tudi svet, in kot pravi Žiga, pustiš sled. Res izjemno in svojevrstno delo je ta knjiga.rdquo;

ldquo;Samo eno napako ima. To, da se ni pojavila že pred dvajsetimi let, ko sem začel stopati v realno življenje.rdquo;

Seveda bom vesel tudi vaših mnenj. Delček knjige lahko prelistate.

Moje darilo za vas in vaše prijatelje je torej srečna koda: dragiprijatelj,  s katero boste do mojega rojstnega dne, do 14.decembra, lahko kupili Mojo sr(e)čno knjigo z 20-odstotnim popustom na spletni strani http://www.srecna-knjiga.si

Z nakupom knjige s to srečno kodo, boste podarili tudi 5 evrov Zvezi prijateljev mladine. Prepričan sem, da nama s prijateljico Anito Ogulin ne bo težko najti otrok, ki jih bomo vsi skupaj s tem razveselili.

Iskreno se veselim decembrskih trenutkov. Naj bodo letošnji še posebej praznični.

Z najboljšimi pozdravi!

Žiga

P. S: V času moje nedosegljivosti me bo nadomeščal Štefan Fartek -  stefan.fartek@srecna-knjiga.si (070 421255). Nekaj dni pred koncem leta pa bom tudi sam že doma.

Nič o nas brez nas v občini!

četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,

Mestni svet Mestne občine Ljubljana

Mestni trg 1, velika sejna dvorana, Ljubljana.

PRISPEVEK: AKTIVNA PARTICIPACIJA JE ODGOVORNOST VSAKEGA POSAMEZNIKA, MEDIJI PA SO NAM LAHKO V POMOČ

V mislih mi odzvanjajo besede dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle in soustanovitelja World Economic Foruma: ldquo;Nismo odgovorni samo za to, kar naredimo, temveč tudi za to, česar ne naredimo.rdquo;

Tega se moramo zavedati predvsem mladi. Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika. Kako prav je imel Thomas Jefferson, ko je nekoč dejal: ldquo;Močno verjamem v srečo, a sem ugotovil, da več kot delam, več imam od tega. rdquo;

John Goddard (www.johngoddard.info/) je najbolj znan po svoji osupljivi življenjski listi dosežkov. Pri petnajstih si je napisal 127 ciljev, ki jih je želel uresničiti v svojem življenju. Seznam je impresiven in drzen, toda rezultati so resnično neverjetni.

Mladi ljudje morajo definirati svoj uspeh. Pri tem naj prepustijo svojemu umu, da prisluhne notranjim željam. Nikoli ne bo nihče mogel odgovoriti na vprašanje, kdo je bolj uspešen. Mati Tereza ali Donald Trump.

Svoje življenje je treba graditi na idejah, sanjah, ciljih in viziji. Ustvariti si je potrebno svoj proces uspeha.

Mediji imajo pomembno vlogo. Mnogi jih imenujejo četrta veja oblasti. Novinarji so ljudje, ki na podlagi danih informacij presojajo, katera so tista sporočila, ki jih bodo pošiljali širši javnosti.

Obstajajo nekatere medijske zakonitosti, ki jih je treba poznati, preden navežemo stik novinarji. Dobro je, da poznamo raznolikost medijev in njihovo delovanje. Novinarji imajo dnevno veliko informacij, bolj so pozorni na večje organizacije kot posameznike (zato je modro, da so mladi aktivni prek različnih organizacij, doma in po svetu), zanimajo jih zanimive, predvsem aktualne zgodbe. Predvsem pa so novinarji ljudje in prav je, da jih tako tudi razumemo.

Svoje ideje, mišljenja in delovanje lahko posredujemo medijem na različne načine. Morda je to najlažje narediti drugo nedeljo v mesecu decembru, ko na pobudo Unicefa in odbora Akademije za televizijsko umetnost in znanost, obeležujemo mednarodni dan otrok v medijih. Na ta dan naj bi bili mediji še posebej odprti za mlade.

Glede na zapisano pa je prav, da še enkrat poudarim, da je najboljši način, da predvidiš svojo prihodnost ta, da si jo ustvariš sam, kot je rekel Stephen Covey. Mediji pa nam lahko pri tem zelo pomagajo, če to želimo, če se nam zdi smiselno in če to znamo pravilno komunicirati.

prispevek-unicef-vavpotic-power-point

Prišla je ravno o pravem času

Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.

Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.

Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.

Avtor knjige je triindvajsetletni Žiga Vavpotič, študent ekonomije,  mednarodnih odnosov, kadrovskega managementa in podjetnik,  Unescov glasnik, svetovalec različnim vladam v programih za mlade, v letu 2004 član Gatesovega svetovalnega odbora za prihodnost ( Microsoft Office Information Worker Board of the Future), novinar v otroškem programu Radia Slovenija in še marsikaj.

Knjigo je uredila Zvezdana M. Kompara. Zanimivo vsebino bogati privlačna oblika,  z risbami Tonija Anžlovarja in fotografijami Cirila Jazbeca. Angleški prevod Romane Furlan je oplemenitil pisatelj in prevajalec Alan McConnell-Duff.

Žiga Vavpotič razume sedanjo krizo kot priložnost v preobleki in kot poziv, da nihče ne more stati ob strani. V mislih ima (med drugim) že nov načrt, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, ki bi jo pisali državljani Slovenije in na ta način prispevali  svoje predloge za prihodnost Slovenije.

Več informacij:

http://www.srecna-knjiga.si

www.zigavavpotic.com/projekti

Za pogovor z Žigom Vavpotičem do 27. novembra, prosimo, pokličite tel. 051 421 255, ali pišite na ziga.vavpotic@srecna-knjiga.si, po 27. novembru pa pokličite na tel. 041 694 795, ali pišite na zvezdana.kompara@srecna-knjiga.si, da bom lahko posredovala vaše želje avtorju.

Lepo pozdravljeni!

Zvezdana Marija Kompara

svetovalka

Današnja zgodba gre takole:

Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.

Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.

7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?

Na hodniku je gospa.

˝Kaj bi radi,˝  me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.

Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝

˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.

Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.

Od gospe sem vzel ime. Od mene bo dobila osebno zahvalo, tudi v vodstvo bo romala moja zgodba. Morda pa smo krivi tudi sami, za grde poglede uradnikov.  Ker premalokrat pohvalimo.

Hkrati pa upam, da bo tudi ona zgodbo delila s svojimi kolegi. Strinjam se, da so pravila in red za spoštovati. Vendar moramo včasih razumeti tudi čez okvirje našega reda.

Gre za majhne usluge velikih ljudi. Prijaznost se vedno povrne. In morda lahko reši tudi življenje. Vsekakor pa nekomu dan. In tega se ne pozabi kar tako.

HVALA!

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Paris. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor morala priti do koles, s katerimi bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.

Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj EUR za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 EUR po kolesu. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo, se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavedam svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico do njih. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi ostalo Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.

Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in se pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Pariz. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor mogla do koles, s katerima bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.

Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj evrov za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 evrov za vsako kolo. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija - Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavem svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico k njim. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi drugi Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.

Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri, z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Razvnamemo razum, spodbudimo čustva, razigramo čute.

Ste med tistimi, ki se ubadate, kako voditi podjetje v času finančne krize?

Se sprašujete, kako je do krize prišlo?

Kako v krizi komunicirati, da boste prispevali k čim boljšim poslovnim rezultatom?

Predvsem pa, kako lahko finančno krizo izkoristimo kot poslovno priložnost?

Prisluhnite mnenjem in izkušnjam mednarodnih strokovnjakov

FINANČNA KRIZA KOT POSLOVNA PRILOŽNOST

Pridružite se nam na srečanju Poslovnega kluba SOCIUS s PANELNO RAZPRAVO

V ponedeljek, 24. novembra 2008, od 9.00 – 13.00 ure,

v veliki sejni dvorani MOL, Magistrat, Mestni trg 1, Ljubljana.

Naši gostje bodo

ddr. Branko Urošević

Mednarodna avtoriteta na področju upravljanja s tveganji in finančne analize prihodnosti

Ddr. Urošević je doktoriral s področja financ na Univerzi Berkeley in s področja fizike na Univerzi Brown v ZDA, kjer je deloval tudi kot svetovalec v družbi McKinsey.

Je ustanovitelj in predsednik Južnoevropskega centra za sodobne finance s sedežem v Beogradu.

Drago Cotar, predsednik uprave Zavarovalnice Maribor,

Jadranka Dakić, požupanja MOL,

Tomaž Lovše, direktor Diners Slovenija, Hrvaška in Italija,

Nina Tomažin, direktorica ProPiar in

Drenislav Žekić, Pomočnik predsednika uprave Podravke za korporativno komuniciranje in podpredsednik Hrvaškega združenja za odnose z javnostmi.

ÙÙÙÙÙ

Oklevate? Ne obljubljamo, da bo vaše podjetje zaradi vaše udeležbe že jutri uspešnejše. Gotovo pa boste lahko marsikaj koristnega izvedeli, se imeli priložnost pogovoriti s svojimi stanovskimi kolegi in tudi sami prispevati k uspehu dogodka s svojim znanjem in izkušnjami.

Alenka Podbevšek Žiga Vavpotič

izvršna direktorica direktor Poslovnega kluba Socius Socius d.d.

P.S.: Prijave do 21. novembra 2008 na elektronski naslov klub@socius.eu , ali po tel. št. 01 589 85 50. Kotizacija za nečlane 175 € (plus DDV) na TRR: 33000-1557983242 pri Hypo Alpe Adria Bank d.d. Ljubljana.; za člane Poslovnega kluba Socius brezplačno. Kotizacijo zaračunamo na podlagi prijave.

Izjemen podaljšan vikend. Via Rostock do Taastrupa. 14 ur prijetne vožnje.

Odlična družba, dobra hrana. Sir z rumom ostaja v spominu.

Na hitro pade odločitev – križarjenje do Osla. Kot vedno, nepozabno, v najboljši družbi.

Skoraj bi spet padlo v vodo. Očitno se bo treba navaditi potovati tudi po Evropi s potnim listom. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Visoke cene so relativna stvar. Če je povprečna plača 3500 EUR, hitro ugotoviš, da Slovenija postaja zares draga. Presenetijo številni brezdomci. Norveška – visoki standardi, največja razvitost. Verjetno preveč predalčkamo.

Zanimivo je, da imata obe prestolnici novo opero. Kaj le čakamo v Sloveniji?

Nobel Peace Institute in Kontiki Museum sta veliki zgodbi imenitnih vizionarjev.

In predvsem obe državi spoštujeta svoje vodilne. Že res, da so monarhije standardno bolj protokolarne, vendar trume turistov kažejo na ekonomsko upravičenost rezidence. Če bi kdo vprašal mene, bi bil Cekinov grad idealen. Po Jakopičevem drevoredu pa častna straža z lipicanci. Pa bodo spet rekli, da spodbujam snobizem. Morda pa si tako mlada država zares ne sme dovoliti, da je beseda tradicija v slovarju njenega jezika.

Ni kaj, spomini bodo. Hvala Rane in hvala Tina.

Čeprav sva kovčke pakirala spet zadnji hip, odšla s kupom obveznosti v glavi in povsem nepripravljena, se je izkazalo, da je včasih spontanost najboljši recept za današnji način življenja.

Začelo se je z otvoritvijo kovačnice v Hrovači, sledil je imeniten Cirques na Dunaju, s predstavo Varakai, ki jemlje sapo.

Pavlek te premakne nekje v srcu, domov odideš drugačen.  Tudi Vita Mavrič je pustila sled s svojo zgodbo o Srečku Tolarju, parodiji na kulturno širino slovenskega jet seta. Fokus 08 je bil naporen, a na srečo kratek.

Izjemno priporočam Moje pesmi, moje sanje. Iskrene čestitke ustvarjalcem!

Prava dekleta pa so me pustila hladnega.

Žal preoblačenje na odru in dolge noge že dolgo niso dovolj za zadovoljstvo občinstva. Vsaj ne tistega malce bolj zahtevnega.

Pisalo se je leto 2003, bila je sreda, 23 julij.

Kot pravi Aleš, sem bil tudi jaz na pravem mestu na pravem času. Čisto slučajno sem bil na krajšem izobraževanju v Plymouthu in čeprav skoraj ni verjeti, sem čisto slučajno videl kraljico, tudi poklepetala sva in se celo rokovala (vprašajte jo, sigurno se spomni, saj se na dan rokuje samo s cca 150 ljudmi, od takrat pa je minilo več kot 5 let, se pravi okrog 1700 dni, se pravi nekaj več kot 250.000 ljudi).

Včasih je res ironično, da si ljudje jemljejo tako srečanje tako k srcu. So užaljeni, da jih kam niso povabili, se prepirajo, kdo je na seznamu itd.

Spoštovani jet set, naj vas ne razočaram, bojim se, da kraljica čez leto dni ne bo vedela kdo ste, če vas bo srečala na ulici. Tudi zato nisem pričakoval njenega klica, ko je pristala v Sloveniji.

Kraljica je izjemna ikona lastne države. Najboljša blagovna znamka. Poklon njenemu videzu ob častitljivi starosti.

Če primerjam najino srečanje v Plymouthu z obiskom v Sloveniji - delovala mi je mlajše (pet let se vsem pozna), bolj sproščena in nasmejana. Je pa očitno še nekaj drugega - turkizna barva nama je usojena.

Se pa spominjam iz tistega časa še ene malenkosti - tabloidi so pisali o tem, da nosi sama dežnik (to sem celo sam ujel na fotoaparat). In seveda, njen soprog je bil v njeni senci.

Predsedniku Türku pa vsekakor ne bo zamerila drobnega spodrsljaja, ko jo je prijazno ustavil. Tudi meni ni, čeprav sem hitro vzel iz žepa fotoaparat, ko sva prenehala klepetati. V spomin - da se jo spomnim jaz, če me je že ona pozabila. To sem imel takrat namesto fraka. Je že tako, da sva se srečala bolj po nesreči, nenapovedano. Tudi to se zgodi. Celo z njenim veličanstvom.

God save the Queen!

Več o dogodku.

Moja prva knjiga.

Moja srEčna knjiga (na povezavi lahko del knjige prelistate).

Seveda manjka še nekaj detajlov k popolnosti, vendar glede na to, da kar nekaj ljudi že ve zanjo, je čas, da jo razkrijem tudi na svojem blogu.

O njej so takole zapisali:

Knjiga je primerna kot žlahtno darilo najbližjim, ali kot ekskluzivno poslovno darilo perspektivnim sodelavcem in poslovnim partnerjem. Prevedena je tudi že v angleščino. Izšla je sredi septembra in v  prvih štirih dneh je bilo prodanih že 560 izvodov.

Knjiga predstavlja popolno novost na knjižnem tržišču.Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napišeš sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev njegovih ciljev.

Več informacij na uradni spletni strani, kjer knjigo lahko tudi naročite.

Do 15.11. velja promocijska cena.

Vesel sem, da vidim, da je družbena odgovrnost pomembna tema, še bolj sem vesel, da očitno združevanje družbene odgovornosti in managmenta zanima marsikoga in s tem posledično dokazujejo interes med povezovanjem razvojno-humanitarnega sektorja in gospodarstva kot ključ za resno parterstvo v prihodnosti.

Morda je to malce naivno razmišljanje, vendar v to verjamem. Več pa, ko se resno lotim diplomske naloge.

No, izidi so tu, sedeži bodo prej ali slej zasedeni, kaj bi sporočili novi oblasti?

To, da so državo dobili v upravljanje in ne v posest kot vojni plen, s katerim lahko počnejo, kar hočejo. Politiki ste neke vrste hišniki, ki ste odgovorni, da nam bo v hiši vse delovalo tako, kot mora, nič drugega. Niste nobeni božji odposlanci, zapomnite si, ste navadni upravljalci. Lahko ste hišniki, čistilke, gasilci, gospodinje, vi ste naš servis. Na koncu bomo pač preverili, ali nam je ta servis dobro služil. Lahko ga bomo naječli še za naprej ali pa bomo poiskali boljšega.

Glavico na žebljico pa je zabila tudi Sonja Šmuc v svojem uvodniku za MQ. Takoj objavim, ko bo stvar dostopna elektronsko.

Največja frajerka pred in povolilnega časa zame pa je še vedno Marta Kos. Klobuk dol za tole dejanje. Komaj čakam, da se srečava.

This is pure example, why Ecademy works and why Slovenian people should be proud of our country. As well as proof that being internationalize is something really cool.

Once again Tina, mange tak

Ecademy Events : I feel S LOVE enia

by Tina Jonasen #6 on 29-Sep-08 2:20pm

I really DOhellip;hellip;hellip;hellip;

I am not even sure how long time I have known Andreja Lajh online - or how we met for that matter (but I´m beginning to think that it must have been ldquo;faithrdquo;

She is simply such a fantastic woman and super networker, that I couldnrsquo;t not resist going to the No Limits Network Meeting in Ljubljana/Slovenia when she invited me !

I had never been to Slovenia before - but I can tell you that I WILL SURELY GO AGAIN !!!

Andreja is organising another No Limits Network Meeting, which I already signed up for - but I have a feeling that I will be back before that

As said in another blog, and in total agreement with another member that I met there for the first time; Freddy Daems

- I am still ldquo;with my head in the cloudsrdquo; from those FANTASTIC 4 days that I spent in Slovenia = Simply one of my best little holidays ever, and without doubt the BEST Networking event EVER (the whole trip) - let me tell you whyhellip;hellip;hellip;hellip;hellip;.

It started the day before my departure;

A FaceBook connection contacts me, after I wrote in my status that I was going to Slovenia - and said that he was going too.

It showed that there was a whole group of Amway people who was going for a big event there.

Result = Great New Networking Contacts!

They even took my picture - thus giving me a memory on my first ldquo;landingrdquo; in this beautiful country;

On the plane there was a big article on Bled in the in-flight-magazine, so I was lucky to arrive well prepared to my trip there the same day - full of knowledge about their very interesting history through times.

After landing, in 30 degrees sunshine (made me almost miss my beloved Spain again) I was kindly picked up at the airport by a new member of Ecademy; Ranko Pesic

whom also had invited me to stay in their house, as I was to spend time with him and his wife during my stay - but more about that later.

He then took me to Bled, where we saw that beautiful old castle, the museum and astonishing lake area - all simply breathtaking !!

Even if its a tourist attraction, and there was actually quite a lot of people - I already there felt the friendly calmness of this beautiful country - and totally forgot all about the stress of the workload that I had left behind at home (and almost the guiltiness of leaving my dogs home alone

After that we had a very special local dinner near the airport - which was soo Big, that I could only eat half - and left me wondering why the Slovenian people are not obese at all :-0)

I then had to rush to his house to have a quick shower - and off to the Network meeting.

On the way around Ljubljana, one thing that I noticed was that all the cars seem brand new.

I later learned (and read via Google) that Slovenia is actually one of the former Ex-Yugoslavian´s riches and most well organised countries - embarrassing, but I actually didnrsquo;t know much about the country before my arrival (but then again; the country didnrsquo;t exist when I went to school - does that count ?)

Anyway - arrived at the meeting, in this adorable Café Evropa 1900 hours sharp - and was greeted by Andreja.

Finally I got to meet this beautiful woman + and her ldquo;Co-Leaderrdquo; in the WEST MEETS EAST - Your Gateway to Europe Club; Geert Conard - you know the man with a ldquo;Girlfriend in Every Cityrdquo; (whom I had waited just as eager to meet IRL).

I was also greeted by 2 new friends; Ziga Vavpotic, and his sweet amp; adorable Monika.

They even meet me with a wonderful gift; ldquo;My Very Own Bookrdquo; - which is simply a MUST for everyone who cares about their mental health and self-development = SIMPLY BRILLIANT

These 2 young wonderful people I am sure we will see much more of, both in Ecademy and the rest of the business scene in Europe!!

(this is NOT Monika - but Penny saying thanks for her ldquo;My very Own Bookrdquo;

A funny little thing to show you how small the world really is;

after I came home, one of the Danish Amway people that I had met in the plane on my way to Slovenia, also had gotten ldquo;My Very Own Bookrdquo; (which they had sold on their meeting in another part of the country).

Then (I almost said of course my dear, dear friend Victor (rdquo;Wine/Olive Oil Starrdquo; Marques) from Portugal was there in the door - with a big hug and a glass of his own great winehellip;.

hellip;hellip;hellip;as was our beloved ldquo;Parentsrdquo;; Penny amp; Thomas of course - always giving a Big Welcome Home Hug (no matter where in the world we meet).

We had a great evening, with wise words from both Geert and Penny - in a fantastic atmosphere created by Andreja + all the new Slovenian friends - what a lovely people !!!

Next day turned out to be one of the best travel days of my life - I am soo grateful to you Andreja - for arranging such wonderful events for us! And 2 in one day = soo many wonderful impressions that it took a while for it all to sink in!

First we went to the town of Zemono to the famous chief Tomaž Kavčič in his simply adorable restaurant Gostilna Pri Lojzetu. Andreja said that he is known as the 4th best chief in Europe - but I am not sure about that !

I think his maybe one of the best in the whole WORLD - I have seldom had such a fantastic meal - with the most wonderful decorations, followed by the nice local wines, and presented by a most entertaining Maitre D = ***** in my book !!!

Then we drove on, in a nice big bus - where we had the chance of more 121´s (like from the beginning of the day) - until we got to The Fonda Family Fish Farm - WAUU

We were welcomed by Irena Fonda (now a new Ecademy member of course who then took us out on their brand new boat, to see the actual Fish Farm, and how they are feed by hand (loving hands I might ad - the family really loves their fish - wish we got to taste a bit later).

It was a little bit cold and wet - but I had brought Danish Aquavit - to help us get warm again at the following dinner

That took place, it seemed to me, in a private home (never really realized if it indeed was a public restaurant - because it simply had the feeling of a home).

Back home in Ljubljana, I was picked up again by my new friend Ranko - who drove me straight home to bed - to rest for another Very Exciting day!

Here is where they took mehellip;hellip;hellip;..

First we had to catch the horses, who lives out side all year - in this Beautiful countryside - and then we had a great long ride, Ranko some of his friends and me - wonderful !

It had actually dropped more than 20 degrees in temperature since the first day - but what a fresh mountain air - wauuu what a glorious day

Again - I didnrsquo;t have ANY problems falling a sleep, after yet another GREAT day of wonderful happenings!!

Monday, I had to leave this beautiful country - but not before spending just a little bit of time in the capital Ljubljana - where I got to do some real good shopping in a little, very special, shop called Gorgeous. They sell this great design called; ldquo;De Puta Madre 69Prime; - a well known Spanish expression used when something is Really Good (but directly translated do not sound very nice - Highly recommended !

I got myself a nice pink (my favorite ldquo;menopauserdquo; color) T-Shirt with the words; Rich Bitch - just to celebrate my decision, and acceptance from our Bosses - to become the future City Leader of The Kingdom of Denmark - but about that in another blog

Off to the airport - Hasta la Vista to my new friend Ranko (with a little tear in the corner of my eye) - totally ldquo;burned outrdquo;, but could hardly stay awake in the airplanes - if it wasnrsquo;t for all the wonderful impressions of the last few days that kept me awake.

Surely Slovenia and all my new friends there - as Arnold says;

I´LL BE BACK - SOON!!!

Vikend je bil nepozaben. Miren, v znamenju dobre družbe in kart.

V taki pozi sem redko. Vendar je bilo izjemno. HVALA Monika. Hvala Aljoša in Anita.

Preko programa  Združenih narodov za spletno prostovoljstvo smo se v ekipi popotniškega portala Potopisnik.si  odločili, da bomo ugandski nevladni organizaciji KITEGA pomagali pri zbiranju računalniške opreme.

Pisno poblastilo si lahko pogledate tukaj.

Kitega obstaja od leta 2000. Sprva je delovala pod okriljem različice centra za socialno delo, leta 2004 pa so se vpisali v register nevladnih organizacij. Kitega nima lastnih virov financiranja in je v celoti odvisna od prostovoljnih prispevkov.

V Sloveniji so deset let stari računalniki že prava redkost, prav tako v Ugandi. Razlika je le v temu, da jih mi nočemo, oni pa jih ne morejo dobiti.

Z vašo pomočjo in vašimi prispevki bomo Kitegi zagotovili zadostno število računalnikov in druge opreme za postavitev izobraževalnega centra. V njem bo na voljo skupno 30-50 računalnikov, ki bodo uporabljeni s strani otrok s posebnimi potrebami, otrok okuženih z virusom HIV ali boleznijo AIDS in s strani mladostnikov iz najrevnejših družin.

Stari kitajski pregovor pravi: ldquo;Ne daj revežu ribe, nauči ga ribe lovit.rdquo;. Takega mnenja smo tudi mi. Reveže je treba izobraževati in jih voditi iz revščine. Samo podeljevanje hrane je jama brez dna, ki se že več desetletij vleče kot jara kača. Za odpravo revščine sta voda in hrana premalo. Te dve dobrini sta šele osnovi, na katerih se lahko začne graditi svetlejša prihodnost.

Z vašo pomočjo bomo vsaj majhnemu delčku teh neprivilegiranih prebivalcem našega planeta, omogočili, da se bodo iz obupnega stanja rešili s svojimi močmi.

Zbiranje poteka do 1. novembra 2008.